V prvi véliki skupini, ki jo vodi Manu, se nahajata Mojstra Jupiter in Morja. Oba sta inicianta višje stopnje od pete, Mojster Jupiter, tudi vodja razvoja Indije, pa velja v Mojstrskih Ložah za najstarejšega Mojstra. Živi v Nilgirijskem hribovju v južni Indiji in praviloma ne sprejema učencev, saj se med Njegovimi učenci nahajajo visoki inicianti ter precejšnje število Mojstrov. Skrbi za razvoj Indije, vključno z večjim delom ob severni meji, posveča se njenemu postopnemu preseganju trenutne zmede in nemira ter dokončnemu povezovanju različnih ljudstev na njenem ozemlju. Mojster Morja velja za enega najbolj znanih vzhodnih adeptov, med Njegovimi učenci pa je tudi veliko Evropejcev in Američanov. Je radžputski princ, ki je več desetletij zasedal ugleden položaj v Indiji.

Tesno sodeluje s trenutnim Manujem, sam pa bo nekoč prevzel položaj Manuja šeste korenske rase. Enako kot Njegov Brat, mojster K. H., živi v Šigatseju v Himalaji, kjer Ga domačini te odmaknjene vasi dobro poznajo. Je visoke in mogočne postave, temnolas, bradat in temnih oči ter bi se marsikomu lahko zdel tudi strog, če le ne bi imel v svojih očeh tako čudovitega izraza. Skupaj z Bratom, Mojstrom K. H., delujeta skoraj kot eno, kar traja že stoletja in se bo nadaljevalo tudi v prihodnje, saj mojster K. H. čaka, da prevzame položaj Učitelja Sveta, potem ko se bo sedanji Učitelj ob pričetku šeste korenske rase umaknil ter se posvetil še zahtevnejšim opravilom. Živita blizu in večji del časa preživita v tesnem sodelovanju. Ker pripada mojster M. prvemu Žarku Volje ali Moči, se posveča predvsem uresničevanju načrta sedanjega Manuja. Navdihuje državnike širom po svetu in s pomočjo Mahačohana uravnava sile, ki ustvarjajo primerne razmere za nadaljnjo evolucijo rase. Pomembnejše predstavnike narodov na fizični ravni usmerja, da razvijajo dolgoročno vizijo in idejo o mednarodni skupnosti. Z Njim delajo tudi pomembnejše deve na mentalni ravni. Na mentalnih nivojih sodeluje s tremi velikimi skupinami angelov, povezanimi z nižjimi devami, katerih naloga je, da oživljajo miselne oblike in tako v korist celotnega človeštva vzdržujejo miselne oblike Vodnikov rase.

Tudi mojstra Koot Humija (K. H., op. p.) na zahodu dobro poznajo, njegovi učenci prihajajo od vsepovsod, Sam pa je iz Kašmirja, medtem ko je njegovo družinsko poreklo indijsko. Tudi On je iniciant visoke stopnje, deluje pa na drugem Žarku, Žarku Ljubezni-Modrosti. Je visoke postave in uglajenega videza ter nekoliko vitkejši od mojstra M. Je svetlejše polti, njegovi lasje so zlato rjavi in nosi brado, pogled njegovih čudovitih, globoko modrih oči pa prežemata ljubezen in starodavna modrost. Nabral si je ogromno izkušenj in govori tekoče angleško, saj je med pridobivanjem Svoje vsestranske izobrazbe najprej študiral na eni od britanskih univerz. Njegova razgledanost je izjemno široka in poglobljena, v njegovo himalajsko domovanje sproti zahaja množica knjig in publikacij v različnih jezikih. Posveča se zlasti spodbujanju razvoja posameznih velikih filozofij in številnih človekoljubnih organizacij. Njegova naloga je, da spodbuja izražanje tiste ljubezni, ki se v človeških srcih še ni razkrila in da v zavesti rase prebudi spoznanje o pomembnem temeljnem dejstvu bratstva. 

Mojster Djwhal Khul, pogosto omenjen kot mojster D. K., je naslednji adept, ki pripada drugem Žarku, Žarku Ljubezni-Modrosti. Med adepti je zadnji, ki je prejel iniciacijo, in sicer leta 1875 peto iniciacijo ter je zato še vedno v istem telesu, v katerem jo je prejel, medtem ko je večina ostalih mojstrov peto iniciacijo prejela v enem izmed preteklih utelešenj. Po rodu je Tibetanec, njegovo telo pa ni več tako mlado. Kot zelo predan svojemu mojstru K. H. biva v manjšem domovanju, nedaleč od večjega Mojstrovega, prijel pa se ga je tudi vzdevek »Glasnik Mojstrov«, in sicer zaradi volje do služenja ter pripravljenosti, da se loti vsega, kar je pač nujno opraviti. Je zelo učen, o Žarkih in Planetarnih Hierarhijah znotraj Sončnega sistema ve največ od Mojstrov. Sodeluje z zdravilci, skrivno pa tudi z vsemi, ki si prizadevajo spoznati resnico v svetovnih laboratorijih. Prav tako sodeluje s tistimi, ki zdravijo in lajšajo trpljenje sveta, pa tudi s svetovnimi človekoljubnimi gibanji, na primer Rdečim križem. Ukvarja se z učenci številnih Mojstrov, ki z Njegovimi napotki pridobijo marsikaj; tako je zadnjih deset let Mojstra M. in K. H. razbremenjeval poučevanja ter občasno vzel pod svoje okrilje nekatere Njune študente in učence.  Precej se posveča tudi posameznim skupinam eteričnih dev, ki so zdravilne deve, tako da skupaj z njimi zdravi posamezne človeške fizične bolezni. Narekoval je tudi večji del pomembne knjige »Tajni nauk«, ob tem pa avtorici H. P. Blavatsky nazorno opisal in posredoval večino tam zajetih podatkov.

Mojster Rakoczi se posveča predvsem nadaljnjemu rasnemu razvoju v Evropi, vključno z njegovimi mentalnimi učinki na razvoj v Ameriki in Avstraliji. Je Madžar, trenutno prebivajoč v Karpatih, nekdaj pa je bil tudi znana osebnost madžarskega dvora. Javnost ga pozna iz zgodovinskih učbenikov predvsem kot grofa St. Germaina, še pred tem pa tudi kot Rogerja Bacona in kasneje Francisa Bacona. Zanimivo je, da se je vzporedno z Njegovim prevzemanjem vodenja razvoja evropskih zadev na notranjih ravneh porodila polemika o avtorstvu del Shakespeara in možni povezavi Shakespeare – Bacon. Je nekoliko nižje in vitke postave, s koničasto črno brado in gladkih črnih las, ima pa manj učencev kot pred njim predstavljeni Mojstri. Trenutno se skupaj z Mojstrom Hilarijonom ukvarja z glavnino zahodnih učencev na tretjem žarku. Mojster R. pripada sedmemu žarku, Žarku Obredne Magije ali Reda, njegovo delo pa poteka predvsem v obliki ezoteričnih obredov, kjer se zavzeto posveča doslej še neraziskanim vplivom prostozidarskih obredov ter obredov različnih bratstev in cerkva po svetu. V Loži, kjer ga običajno kličejo kar Grof, služi praktično kot generalni direktor za izvedbo načrtov Ložinega izvršilnega odbora v Ameriki in Evropi. Nekateri Mojstri oblikujejo posebno notranjo skupino okoli treh Vélikih Gospodov in se pogosto udeležujejo medsebojnih zasedanj. 

- Iniciacija pri človeku in v sončnem sistemu, str. 55-59